Drugi Edo

Edvard Drugi je stara zares stara igra, ki jo je napisal Christopher Marlowe v elizabetinskih časih zgodnje moderne anglešÄine, korzetov in umazanije, veliko umazanije. Imela je že veliko reinterpretacij, eno od njih v ljubljanski Drami.

Niti sanja se mi ne kako dolgo je že v repertoarju, vendar sem jo šel gledat prejšnji petek. Zastonj. Ja, prijazni gospodje in gospe gledališÄa so talali po dve karte za eno od štirih predstav vsem lastnikom abonmajskih vstopnic. Eden takih sem bil tudi sam in tako sem izbral Edvarda Drugega, ker mi je bila od vse izbire najmanj poznana.

Drama je bila, nepresenetljivo, nabito polna s samo dvema meni znanima praznima sedežema v, na srečo, taki poziciji, da sem lahko prestavil svojo rit v iskanju boljšega pogleda. Res bi bilo treba nekaj storiti glede vidljivosti v tej stoletni hiši ... Kakorkoli, predstava je bila razumsko dolga in zanimiv ogled. Igralci so spektakularno uprizorili tako staro predstavo in celo pomanjkanje scenografije je dodalo pridihu elizabetinskega dvorišÄa. Občutek je bil pravi, čeprav je bilo prvič videti zadnjo steno odra malček dolgočasno.

Ko je glavni igralec, Škof, slekel vsa oblačila, je bilo vse skupaj nekako presenetljivo, saj se kaj takega nedvomno v pravem časovnem obdobju ne bi na odru nikoli zgodilo. Ko pa so ga začeli stresati krči in je njegova oprema letala naokoli je stvar skoraj prestopila v polje grozljivke. Ampak kaj čmo, tako je pač moderno gledališÄe, nagota povsod.